Kdo sem

Ime mi je Mojca in pomagam ženskam, kot si ti, do uravnoteženega poslovnega in osebnega življenja. Če je v neravnovesju eno, trpi drugo in obratno, kajne? Pa ni treba, da je tako. Lahko imamo vse, tako na poslovnem, kot osebnem področju, ni se nam treba odrekati, da bi eno lahko raslo. Le najti moramo ravnovesje in iti korak za korakom. In ni nam treba trpeti dolgočasne službe, ki nas ne osrečuje, le upati in zaupati si moramo, da zmoremo, da lahko spremenimo pot. Če imaš ob sebi nekoga, ki je to pot že prehodil, je pot veliko lažja in predvsem hitrejša. Tukaj sem zate, da ti pomagam na tvoji poti.

"Če želiš spremembo, moraš dejansko nekaj spremeniti"

Da me bolje spoznaš in me lahko začutiš, ti povem svojo zgodbo...

Moja zgodba

Imela sem vse.

No, vsaj na videz je izgledalo tako😎

Pridobila sem dobro izobrazbo, pa čeprav ne tisto, katero sem želela sama. Doma smo namreč imeli družinsko podjetje, ki ga je bilo potrebno naslediti. Saj tako je, kajne? Starši zgradijo posel in potem otroci nasledijo? No, mislila sem, da je tako. Moji dve sestri sta sicer imeli drugačen pogled na to in sta šli vsaka svojo želeno pot, jaz pa sem že od nekdaj rada ustregla drugim in potiskala v kot svoje želje. V tem sicer ne vidim čisto nič narobe, če želiš ustreči drugim, ampak da pozabiš medtem nase, pa ni najbolje. To početje te sčasoma privede to tega, da si sicer še vedno na voljo za druge, vendar to ne prihaja iz srca. Počutiš se ujetega v svoj vzorec, ampak ne znaš reči ne. Jeziš se na druge, seveda samo v sebi, ne rečeš nič na glas, pa vendar daješ vedno vedeti, tukaj sem, če me rabite, ni problema, karkoli, kot bi mahala z zastavico: "Heej, tukaj sem zate", da te res ne more nihče spregledati. Nič kaj prijetno, ti povem. Tam si, na pladnju, za vsakogar, ki kaj potrebuje. Pa vendar nisi. Malo sem zdaj že zašla, ampak nič ni narobe, če še kaj več izveš o meni, kajne?

No takole, želela sem študirati psihologijo ali sociologijo, nisem bila čisto odločena. Želela sem pridobiti znanja, s katerimi bi lahko kakorkoli pomagala ljudem. Vidite, spet sem tukaj, pomagati drugim. To je res klic mojega srca, ampak iz popolnoma druge perspektive. Moja duša leti v višave, ko lahko resnično pomaga. Pomaga izboljšati življenja. Vidiš razliko od prej povedanega? Pomagati izboljšati življenja in ne delati za druge, kar bi recimo lahko storili sami, pa so tako zelo navajeni, da lahko narediš ti namesto njih. To sem želela početi v življenju. Pa sem namesto tega pristala na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru. Zakaj? Ker nekdo pa res mora prevzeti družinsko podjetje, seveda. Bila sem edini otrok v družini, ki se je oziral na to, kaj pričakujejo drugi in jim v tem tudi ustrežeš. Da bodo res zadovoljni. Da jim odvzameš breme, čeprav si ga s tem naložiš sebi. Kasneje, čez leta, sem za vso svojo nesrečo seveda krivila starše, ki so me potisnili na to pot. Ampak, kako je fino preložiti krivdo na nekoga drugega! Ti je kaj znano? Dokler seveda v življenju ne dojameš, ampak resnično dojameš, da si za vse, za vsako odločitev, za vsak korak, za vsak odnos,... odgovoren sam. Samo ti. Nihče drug. Nihče ti nič ne dela, nihče ti nič ne povzroča, nihče ti nič ne zapoveduje...o, kako težko se je sprijazniti s tem. Ampak to je veliko spoznanje! Zame morda eno največjih v življenju.

S tem spoznanjem sem dobila nazaj svojo moč. Sebe. Če si za vse odgovoren sam, lahko tudi vse spremeniš in narediš tako, kot ti je všeč? Kar malo strašljivo, kajne? Ni več nikogar, na kogar bi lahko obesil krivdo za svoje nesrečno življenje, za svoje ponesrečene odločitve. Ne. Sam si. Popolnoma sam. Sam odločaš, kaj bo v tvojem življenju in kaj ne. To pa je nekaj velikega, se ti ne zdi?

Po končani diplomi, zdaj pride preobrat, se nisem zaposlila v domačem podjetju. Presenečena? Prišlo je namreč do popularnega "razkola med generacijami", ki je značilno za družinska podjetja.

Tako sem do danes spoznala kar nekaj podjetij, različnih delovnih mest, različnih stilov vodenja, načinov soočanja s problemi,...in na koncu pristala, ugani kje? Ja, prav imaš, v domačem podjetju. In izkušnje, ki sem jih pridobila v vseh podjetjih, so mi pomagale, ko sem se soočala z vodenjem družinskega podjetja. Vendar pa me delo tudi tu, kot v prejšnjih podjetjih, ni izpolnjevalo. Ni se mi zdelo, da delam nekaj pomembnega. Da kakorkoli pomagam ljudem. Počutila sem se prazno.

Čeprav sem imela vse. Dobro službo, finančno preskrbljenost, družino, dva krasna otroka.

Pa vendar je nekaj manjkalo. Moja duša se je oglašala, vsak dan bolj.

Moja duša je želela živeti, se smejati, se radostiti. Nisem je mogla več prezreti, nič več.

In tako sem se odpravila na pot.

Ni bilo lahko, priznam. Rabiš kar nekaj poguma, da se odločiš prekiniti življenje, ki ga poznaš, ki niti ni tako slabo, za zunanjega opazovalca seveda. Vsi te sprašujejo: " Ja kaj boš pa zdaj?" Ni jim jasno, kako lahko zapustiš nekaj dobrega, poznanega.

Spremembe začnemo delati, ko stopimo iz cone udobja, ko gremo ven iz poznanega. Šele takrat naredimo napredek. Šele takrat rastemo in se razvijamo. In moja duša je želela vse to. Vse, po kar je prišla sem. In bila je kar glasna. No, saj je morala biti, ker je prej, ko mi je le po tiho šepetala sploh nisem slišala, ali bolje rečeno poslušala.

In zdaj sem tukaj, pripravljena, da ti pomagam na tvoji poti, da tudi ti razveseliš svojo dušo in v polnosti zaživiš sebe, to kar v resnici si ti.

Verjemi, izplača se!

Začneva?